Dr Šulak je visoko usposobljen vitreoretinalni kirurg tako za odraslo, kot tudi otroško vitreoretinalno kirurgijo. Med leti 2016-2019 je bil zaposlen kot Vitreoretinal Fellow na prestižni Oxford University Hospitals, kjer je opravil dveletno sub-specializacijo iz vitreoretinalne kirurgije.
Med leti 2019-2025 je bil zaposlen v UKC Ljubljana kot specialist vitreoretinalne kirurgije. Od leta 2025 deluje kot samostojni zdravnik specialist.
Približno 7 % ljudi, starejših od 50 let, ima določeno stopnjo epiretinalne membrane, ki nato postaja pogostejša z naraščajočo starostjo. Do 15 % ljudi, starejših od 85 let, ima epiretinalno membrano. Večina epiretinalnih membran ne dela težav – so asimptomatske.
Epiretinalna membrana se učinkovito pozdravi le s kirurškim posegom: vitrektomijo z luščenjem epiretinalne membrane.
Ker membrana lahko pri nekaterih očeh napreduje, je pomembna čim prejšnja odločitev, ali je kirurški poseg potreben.
Številne epiretinalne membrane ne povzročajo večjih težav in jih je mogoče opazovati.
Kirurški poseg indiciran, ko so simptomi dovolj resni. To je vedno individualna odločitev, vendar so običajne indikacije za operacijo:
Operacija se izvede običajno pod lokalno anestezijo (očesnim blokom), ki je varna in udobna.
Kirurški poseg je specializirana mikrokirurška operacija, imenovana vitrektomija. Dr Šulak izvaja sodobno mikroincizijsko vitrektomijo z inštrumenti premera 25g (0.50 mm), kar omogoča učinkovito operacijo s hitrim in udobnim okrevanjem.
Med postopkom vitrektomije se v oko, skozi tri majhne odprtine v beločnici, vstavijo zelo fini endoskopski instrumenti. Steklovina se odstrani, nato pa se epiretinalna membrana z mikrokirurško pinceto odlušči s površine mrežnice. Običajno se med operacijo uporabi posebno barvilo, imenovano Brilliant Peel©, s čimer se izboljša vidljivost epiretinalne membrane.
Ob koncu operacije se oko napolni z velikim zračnim mehurčkom, kar zatesni oko brez šivov. Mehurček zraka se samodejno posrka v 5-7 dneh.
Vitrektomija za epiretinalno membrano je varen in učinkovit rutinski poseg.
Navadno traja nekaj mesecev, da se mrežnica po luščenju membrane počasi izravna in posede na svoje mesto. zato vid običajno ni najboljši še vsaj 2 meseca po operaciji. Vid se postopno izboljšuje 6-12 mesecev po operaciji.
Vid se izboljša pri veliki večini pacientov, vendar se običajno ne povrne popolnoma v normalno stanje.
Približno 80 % pacientov doseže izboljšanje vida za 2 vrstici ali več na tabeli za pregled vida. Pri drugih pacientih se vid stabilizira in s tem se prepreči nadaljnje poslabšanje vida, tudi če se ostrina vida ne izboljša.
Vitrektomija vedno povzroči pospešeno tvorbo sive mrene (zamotnitev očesne leče), zato pogosto opravimo oba posega istočasno.
Razen tega so zapleti operacije redki. Postopek vitrektomije je varen in ima podobno splošno tveganje kot operacija sive mrene. Najpomembnejša dodatna tveganja so:
– Raztrganine mrežnice med operacijo se pojavijo v do 5 % primerov. Le-te se z laserjem zapečatijo med operacijo in nimajo dolgoročnega vpliva na vid.
– Odstop mrežnice se lahko pojavi v 1-2 % očeh po operaciji. Za zdravljenje odstopa mrežnice je potrebna dodatna operacija.
– Druga tveganja vključujejo krvavitev, okužbo, vnetje in povišan očesni pritisk.
– Tveganje za hudo izgubo vida v operiranem očesu je zelo redko (približno 1/1000, kar je enako tveganju pri operaciji sive mrene).
– Izjemno izjemno redko lahko po operaciji enega očesa pride do reaktivnega vnetja v drugem očesu (manj kot 1/10.000), tako vnetje je potrebno zdraviti s sistemskimi protivnetnimi zdravili.
Makularne luknje so relativno pogoste – približno trije od 1000 ljudi starejših od 55 let razvije makularno luknjo, večinoma v svojih 60. ali 70. letih.
Tveganje, da se makularna luknja razvije v obeh očesih je približno 10-15 %.
Makularna luknja se navadno razvije zaradi iztirjenega procesa staranja na stiku steklovine in mrežnice. Redkeje je lahko makularna luknja sekundarna sprememba po očesni poškodbi ali po drugih očesnih boleznih.
Steklovina (prozoren gel, ki izpolnjuje zadnji del očesa) je navadno v nežnem stiku z rumeno pego (makulo). Pri pacientih, ki razvijejo makularno luknjo je ta stik nenormalno močan, in ob nastanku starostne degeneracije steklovine se zaradi tega pojavi nenormalen vlek na makulo. Vlek sčasoma povzroči razslojitev živčnih celic v centru makule in nastanek makularne luknje. Včasih se dodatno razraste nežna brazgotinska membrana na površini mrežnice, ki še poslabša vlek.
V zgodnjih fazah nastanka makularne luknje se lahko vlek spontano sprosti, ob čemer se makularna luknja zapre. V kolikor makularna luknja napreduje do celotne debeline mrežnice pa je spontana sprostitev zelo redka (manj kot 5%) in večina takih lukenj sčasoma napreduje do končne izgube centralne vidne ostrine pod 10%.
Uspeh sodobne operacije makularne luknje je dramatično dober: pri 95% se luknja po operaciji zapre, pri več kot polovici pacientov se vid po operaciji pomembno izboljša. Posledično je čimprejšnja operacija makularne luknje standarden pristop k zdravljenju.
Operacija se izvede običajno pod lokalno anestezijo (očesnim blokom), ki je varna in udobna.
Kirurški poseg je specializirana mikrokirurška operacija, imenovana vitrektomija. Dr Šulak izvaja sodobno mikroincizijsko vitrektomijo z inštrumenti premera 25g (0.50 mm), kar omogoča učinkovito operacijo s hitrim in udobnim okrevanjem.
Med postopkom vitrektomije se v oko skozi tri majhne odprtine v beločnici, vstavijo zelo fini endoskopski instrumenti. Steklovina se odstrani, nato pa se z mikrokirurško pinceto odlušči najbolj zunanjo plast mrežnice imenovano ILM (internal limiting membrane), kar dokončno sprosti ves vlek s površine mrežnice. Običajno se med operacijo uporabi posebno barvilo, imenovano Brilliant Peel©, s čimer se izboljša vidljivost površine mrežnice.
Ob koncu operacije se oko napolni z velikim plinskim mehurčkom, ki dokončno pomaga zatesniti robove luknje. Plin se samodejno posrka iz očesa v 2-4 tednih.
Vitrektomija za makularno luknjo je varen in učinkovit rutinski poseg, ki privede do zaprtja makularnih lukenj v 90-95 % primerov.
Navadno traja nekaj mesecev, da se funkcija celic v mrežnici počasi ponovno vzpostavi, zato vid običajno ni najboljši prve 3-4 mesece po operaciji. Vid se postopno izboljšuje še 6-12 mesecev po operaciji.
Vid se izboljša pri večini pacientov, vendar se običajno ne povrne popolnoma v normalno stanje.
Ko se makularna luknja zapre, 80 % pacientov doseže izboljšanje vida za več kot 2 vrstici na tabeli za pregled vida. V znani severnoameriški študiji je 60 % pacientov doseglo ostrino vida vsaj 50% ali boljšo, kar ustreza vidnemu standardu za vožnjo avtomobila. Končni rezultati v smislu ostrine vida so bistveno boljši, če je luknja prisotna le kratek čas pred operacijo in če je makularna luknja pred operacijo čim manjša.
Vitrektomija vedno povzroči pospešeno tvorbo sive mrene (zamotnitev očesne leče), zato pogosto opravimo oba posega istočasno.
Razen tega so zapleti operacije redki. Postopek vitrektomije je varen in ima podobno splošno tveganje kot operacija sive mrene. Najpomembnejša dodatna tveganja so:
– Raztrganine mrežnice med operacijo se pojavijo v do 5 % primerov. Le-te se z laserjem zapečatijo med operacijo in nimajo dolgoročnega vpliva na vid.
– Odstop mrežnice se lahko pojavi pri 1-2 % oči po operaciji. Za zdravljenje odstopa mrežnice je potrebna dodatna operacija.
– Druga tveganja vključujejo krvavitev, okužbo, vnetje in povišan očesni pritisk.
– Tveganje za hudo izgubo vida v operiranem očesu je zelo redko (približno 1/1000, kar je enako tveganju pri operaciji sive mrene).
– Izjemno izjemno redko lahko po operaciji enega očesa pride do reaktivnega vnetja v drugem očesu (1/10.000), tako vnetje je potrebno zdraviti s sistemskimi protivnetnimi zdravili.
Mrežnica je 0.3 mm tanka plast živčnega tkiva, ki kot tapeta prekriva notranjo površino zadnje stene očesa. Njena notranja površina je v stiku s steklovino, ki je prozoren gel, ki zapolnjuje osrednjo votlino očesa
Odstop mrežnice se zgodi, ko tekočina iz steklovine zateka pod mrežnico skozi luknjo v mrežnici.
Posledično pride do dviga mrežnice od notranje strani stene očesa. Po analogiji bi tekočina, ki se nabira za tapeto, povzročila, da bi se tapeta odlepila s stene.
S starostjo pride do degeneracije kolagenskih vlaken v steklovini. Odstopanje steklovine se zgodi, ko se mreža kolagenskih vlaken odlušči od stika z mrežnico – temu pravimo “odstopanje steklovine” (PVD).
Razvoj PVD je normalna starostna sprememba, ki jo najdemo pri približno 65 % pacientov, starejših od 70 let.
Lahko se zgodi povsem brezsimptomatsko, vendar se pri mnogih bolnikih pojavi nenaden pojav plavajočih motnjav (delci steklovine postanejo vidni, ker se nenadoma premikajo glede na površino mrežnice) in bliskanja (če pride do vlečnih sil na mrežnico med ločevanjem steklovine). Bliski so običajno podobni iskricam ali kratkim strelam v obrobnem vidnem polju in jih pacienti opažajo v temi ali poltemi.
Steklovinska kolagenska vlakna se lahko na nekaterih mestih močneje držijo površine mrežnice, zato lahko v nekaterih očeh ločitev steklovine ob PVD povzroči vlečne sile na mrežnico, kar lahko privede do raztrganine mrežnice in posledično odstopanja mrežnice. Tako je PVD običajno sprožilni dejavnik za odstopanje mrežnice.
Pacienti, ki opazijo nenaden pojav bliskanja in plavajočih motnjav imajo okoli 10 % tveganje za raztrganino mrežnice. Če je prisotna raztganina pa obstaja 40–50 % tveganje za razvoj odstopa mrežnice v naslednjih 6 tednih.
Dejavniki, ki povečujejo tveganje za odstopanje mrežnice, vključujejo:
– naraščajočo starost,
– kratkovidnost (miopijo),
– tipične degeneracije mrežnice (npr. “lattice degeneracija” mrežnice je povezana s povečanim tveganjem za nastanek raztrganin v mrežnici),
– prejšnji odstop mrežnice na sosednjem očesu in družinsko anamnezo odstopa mrežnice,
– poškodbe očesa,
– stanje po operaciji sive mrene, je povezano s povečanim tveganjem za odstop mrežnice predvsem pri pacientih mlajših od 50 let.
Ko je prisotna raztrganina mrežnice, vendar še ni prišlo do odstopanja mrežnice, se za zapiranje raztrganine uporabi pečatenje z laserjem ali zmrzovanjem-krioterapijo. To zmanjša tveganje za odstopanje mrežnice s 50 % na približno 4 %.
Večino raztrganin mrežnice je mogoče zdraviti z laserjem v ambulanti.
Ko enkrat prične mrežnica okoli raztrganine odstopati, je večinoma potrebna operacija. Brez posega se bo odstopanje še naprej širilo, dokler mrežnica popolnoma ne odstopi, kar ob dodatnem napredovanju odstopa povzroči v nekaj tednih ali mesecih popolno slepoto očesa.
Najpomembnejši dejavnik, ki določa končno ostrino vida, je obseg odstopa mrežnice oziroma vid pred operacijo. To predvsem odraža, ali odstopanje mrežnice vključuje osrednji del mrežnice (makulo).
– Če osrednja makula ni prizadeta (“makula leži”) in je vid normalen, je pomembno operirati, preden se odstopanje razširi v center. Običajno se operacija organizira čimprej v roku 24-72 ur.
– Če je osrednja makula prizadeta (“makula odstopla”), je ostrina vida že manjša in po operaciji vid nikoli ne bo tako dober, kot je bil pred odstopom. Nujnost operacije za tak odstop mrežnice je manjša saj kratka zamuda malo vpliva na končno ostrino vida, zato se operacija organizira tako hitro, kot je mogoče, v nekaj dneh (tipično v roku enega tedna).
Cilj operacije je “zapreti” vse raztrganine in luknje v mrežnici. To omogoči, da oko izčrpa tekočino izpod mrežnice, kar vodi v ponovno pritrditev mrežnice.
Obstajata dve glavni kirurški metodi za popravilo odstopanja mrežnice:
1. operacija s skleralno plombo
2. vitrektomija
Izbira postopka je odvisna od ugotovitev ob pregledu in je prilagojena vsakemu posamezniku.
Tradicionalna metoda za popravilo odstopa mrežnice je operacija s skleralno plombo.
Plomba je pašček iz mehkega silikona, ki ga namestimo na zunanji strani očesa, tako da ustvari vdolbino v očesu. To vdolbino kirurg postavi natančno pod raztrganino v mrežnici, kar učinkovito zapre raztrganino.
Preden se plomba zategne, se na predel raztrganine v mrežnici aplicira krioterapija (zmrzovanje), kar zapečati mrežnico na podlago.
Včasih se za boljše prileganje mrežnice na plombo dodatno odločimo za vbrizgavanje mehurčka plina v oko.
Vitrektomija je sodobna intraokularna mikrokirurška operacija. Večina odstopov mrežnice se danes operira z vitrektomijo.
Med postopkom vitrektomije se v oko vstavijo majhni mikro-endoskopski instrumenti (debeline manj kot 1 milimeter), s katerimi se najprej odstrani steklovino, ki zapolnjuje osrednjo votlino očesa. Odstranitev steklovine omogoča notranji dostop direktno do mrežnice.
V drugi fazi se identificirajo vse raztrganine mrežnice, nato pa se mrežnica ponovno pritrdi na podlago z dreniranjem subretinalne tekočine izpod mrežnice ob hkratnem vbrizgavanju zraka v steklovinski prostor. Raztrganine mrežnice se nato zdravi z laserjem ali zmrzovanjem.
Ob zaključku operacije se zrak zamenja z dolgotrajnim plinom (ali silikonskim oljem), ki zapolni osrednjo votlino očesa in drži mrežnico na mestu, dokler se okoli raztrganin v mrežnici ne oblikujejo trajni pečati.
Plin se iz očesa počasi posrka sam od sebe obdobju 2–8 tednov. Silikonsko olje je potrebno odstraniti z drugo operacijo.
Operacija odstopa mrežnice je večja očesna operacija.
Če imate po operaciji v očesu plin, boste morali pozicionirati glavo v določenem položaju. Pozicioniranje omogoča, da mehurček plina znotraj očesa natančno pokrije območje raztrganine mrežnice. Pozicioniranje glave po navodilih je potrebno vzdrževati od 3 do 7 dni po posegu.
Na splošno se večina pacientov vrne k običajnim dejavnostim v 3 tednih po operaciji. V tem obdobju se tudi uporabljajo očesne kapljice s protivnetnimi in antibiotičnimi zdravili.
V veliki večini primerov (od 80-90%) dosežemo trajen naleg mrežnice z eno operacijo.
Pomembno pa je vedeti, da bo v 10-20% primerov potrebno opraviti več kot eno operacijo, in da v okoli 2 % primerov mrežnice kljub dodatnim operacijam ni več mogoče dolgotrajno pritrditi – ponavadi je vzrok za to kompleksno brazgotinjenje mrežnice.
Če makula (osrednji del mrežnice) ni zajeta v odstopanje mrežnice, potem približno 90 % pacientov ohrani svojo prvotno predoperativno ostrino vida.
Če pa je osrednja makula prizadeta, potem vid nikoli več ne bo tako dober kot prej, povprečna ostrina vida v teh primerih pa je običajno okoli 0,3 (približno 30%), lahko pa je tudi bistveno boljša ali bistveno slabša.
“Muhe” (floaterji) so običajno vidne kot majhne pike, krogi, črte ali mreži podobne niti, ki dozdevno plavajo pred vidnim poljem. Gre za mikroskopske skupke kolagenskih vlaken ali celic znotraj steklovine (gelu podobne tekočine, ki zapolnjuje notranjost očesa).
Te nepravilnosti znotraj steklovine med plavanjem mečejo sence na svetlobno občutljivo tkivo na zadnji strani očesa (mrežnico). Ker se premikajo, jih možgani ne morejo popolnoma ignorirati, zato jih opazimo kot motnjave v vidnem polju.
Najpogostejši vzrok za plavajoče motnjave so starostne spremembe mreže kolagenskih vlaken v steklovini. Možni pa so tudi drugi vzroki motnjav v steklovini:
1. Začetne starostne spremembe v steklovini:
– S staranjem steklovinski gel postaja neenakomerno gost.
– Kolagenska vlakna v steklovini se skrčijo in združijo v drobne skupke, ki mečejo drobne sence na mrežnico – to povzroči navidezne drobne plavajoče motnjave (“mušice”, ang: floaters).
2. Odstop steklovine – napredovale starostne spremembe v steklovini:
– Odstop steklovine je proces, pri katerem se ob napredovanju starostne degeneracije steklovine mreža kolagenskih vlaken dokončno odlušči od mrežnice in postane prosto plavajoča v vodi steklovinskega prostora.
Plavajoče motnjave (“mušice”, ang. floaterji)
Plavajoče motnjave so drobne sence skupkov kolagena v steklovinskem prostoru, ki navidezno “plavajo”, ker se premikajo skupaj s steklovino glede na mrežnico. Ker niso mirujoče, jih možgani ne morejo zlahka ignorirati. Lahko so vidne kot temne pike ali pege oziroma oblike podobne krogu ali mreži.
Bliskanje
Bliskanje se pojavi, ko kolagenska mreža v steklovini med procesom luščenja izvaja vlek na mrežnico. Bliski so vidni v obrobnem delu vidnega polja in so najbolj opazni v temi ali poltemi.
Pomembno: Čeprav je odstop steklovine del naravnega staranja očesa, je pomembno, da se ob nenadnem pojavu številnih motnjav in bliskanja čim prej obrnete na očesnega zdravnika, da se s podrobnim pregledom mrežnice izključi morebitno raztrganino ali odstop mrežnice.
3. Poškodba očesa:
Neposredna poškodbe očesnega zrkla lahko povzroči krvavitve ali druge spremembe v steklovini.
4. Vnetja notranjosti očesa (uveitis):
Vnetje notranjih struktur očesa lahko povzroči vnetje steklovine, kar vodi do skupkov vnetnih celic v steklovini in posledičnih plavajočih motnjav.
5. Krvavitev v steklovino:
Krvavitve zaradi poškodb, sladkorne bolezni ali drugih stanj lahko povzročajo plavajoče motnjave.
6. Kratkovidnost (miopija):
Pri kratkovidnih očeh je steklovina pogosto bolj tekoča, kar pospeši degenerativne spremembe in lahko povzroči luščenje steklovine že v 30ih ali celo 20ih letih.
Plavajoče motnjave so najpogosteje neškodljive. Vendar pa lahko motnjave v steklovini včasih kažejo na resnejše težave, ki zahtevajo zdravniški pregled, naprimer raztrganino mrežnice, vnetje tkiv znotraj očesa ali krvavitve v steklovino zaradi sladkorne bolezni.
Potencialno nevarni simptomi:
Ti simptomi lahko kažejo na resne očesne težave: raztrganino mrežnice, odstop mrežnice ali znotrajočesno vnetje. Ob morebitnih zgoraj naštetih simptomih se takoj posvetujte z očesnim zdravnikom.
Odločitev za operativno zdravljenje motnjav v steklovini sprejmemo na podlagi pacientovih subjektivnih težav in izvida kliničnega pregleda.
V primeru, da s kliničnim pregledom v steklovini ne najdemo večjih motnjav, bi bila korist operacije vprašljiva tudi v primeru izrazitih subjektivnih težav pacienta.
Po drugi strani imajo nekateri pacienti obsežne motnjave v steklovini, ki so vidne na pregledu, vendar nimajo izrazitih simptomov in so brez večjih funkcionalnih težav. Take paciente običajno opazujemo brez poseganja.
Pacienti, ki imajo izrazito moteče in klinično očitne motnjave v steklovini so primerni za razmislek o operaciji. Navadno so zelo moteče obsežne motnjave v centru vidnega polja. Ti pacienti s težavo neprekinjeno berejo, ali pa jih centralna motnjava izrazito moteče ovira pri vožnji.
Druga skupina izrazito simptomatskih bolnikov, so pacienti z vstavljeno več-žariščno (multifokalno) umetno lečo po operaciji sive mrene, ki naknadno (tipično več let po sicer uspešni operaciji sive mrene) razvijejo odstop steklovine s centralnimi motnjavami. Pri teh pacientih motnjave v steklovini motijo delovanje multifokalne optike z izgubo sposobnosti za branje.
Vitrektomija je ambulantna operacija in se izvede običajno pod lokalno anestezijo (očesnim blokom), ki je varna in udobna.
Dr Šulak izvaja sodobno mikroincizijsko vitrektomijo z inštrumenti premera 25g (0.50 mm), kar omogoča učinkovito operacijo s hitrim in udobnim okrevanjem.
Med postopkom vitrektomije se v oko skozi tri majhne odprtine v beločnici, vstavijo zelo fini endoskopski instrumenti. Steklovina se med operacijo skoraj v celoti odstrani, s steklovino odstranimo mrežo kolagenskih vlaken in s tem tudi vse plavajoče motnjave.
Po koncu operacije se v oko injecira mehurček zraka, ki od znotraj zatesni steklovinski prostor. V enem tednu se mehurček zraka posrka in v steklovinskem prostoru ostane le bistra tekočina, ki jo proizvaja oko.
Vitrektomija vedno povzroči pospešeno tvorbo sive mrene (zamotnitev očesne leče), zato pogosto opravimo oba posega istočasno.
Razen tega so zapleti operacije redki. Postopek vitrektomije je varen in ima podobno splošno tveganje kot operacija sive mrene. Najpomembnejša dodatna tveganja so:
– Raztrganine mrežnice med operacijo se pojavijo v do 5 % primerov. Le-te se z laserjem zapečatijo med operacijo in nimajo dolgoročnega vpliva na vid.
– Odstop mrežnice se lahko pojavi pri 1-2 % oči po operaciji. Za zdravljenje odstopa mrežnice je potrebna dodatna operacija.
– Druga tveganja vključujejo krvavitev, okužbo, vnetje in povišan očesni pritisk.
– Tveganje za hudo izgubo vida v operiranem očesu je zelo redko (približno 1/1000, kar je enako tveganju pri operaciji sive mrene).
– Izjemno izjemno redko lahko po operaciji enega očesa pride do reaktivnega vnetja v drugem očesu (1/10.000), tako vnetje je potrebno zdraviti s sistemskimi protivnetnimi zdravili.
Že nekaj let je na trgu na voljo tudi laser, s katerim se lahko poskuša razbiti velike skupke kolagena v steklovini, ki motijo vid na dovolj majhne delce, da jih je mogoče ignorirati.
Z laserskim posegom se lahko pri nekaterih pacientih (predvsem so primerni pacienti z enim velikim in motečim centralnim floaterjem) doseže ugodno zmanjšanje težav brez operacije.
Retinopatija nedonošenčkov (ROP) je bolezen, ki prizadene prezgodaj rojene otroke z nizko porodno težo in nizko gestacijsko starostjo. Nastane zaradi prekinitve razvoja normalnih žil v mrežnici, ki se običajno zaključi šele proti koncu donošene nosečnosti. Če bolezen napreduje, lahko nastane brazgotinsko tkivo, ki povzroči odstop mrežnice in pomembno izgubo vida.
Va zadnjih dveh desetletjih je prišlo do velikih napredkov pri oskrbi prezgodaj rojenih otrok in posedično se je stopnja preživetja pri hudo nedonošenih otrocih znatno izboljšala. Zaradi preživetja vse bolj zgodaj rojenih nedonošenčkov pa ROP ostaja eden vodilnih vzrokov prizadetosti novorojenčkov.
Dojenčki z nizko porodno težo (manj kot 1500 gramov) in gestacijsko starostjo (30 tednov ali manj) — pa tudi tisti, ki jih neonatolog oceni kot bolj ogrožene (zaradi večplodne nosečnosti, izpostavljenosti kisiku po rojstvu ipd.) — so deležni presejalnih pregledov oči ob bolniški postelji ki jih izvaja očesni zdravnik, specializiran za diagnozo in zdravljenje ROP.
Če ROP napreduje do določene stopnje resnosti, se priporoča zdravljenje. Zdravljenje je najpogosteje potrebno med 34. in 38. tednom gestacije.
Možnosti zdravljenja retinopatije nedonošenčkov (ROP) vključujejo:
Lasersko terapijo: Pri tem zdravljenju se na robovih mrežnice naredi vzorec drobnih laserskih pečatov. Ti pečati preprečujejo nadalnji razrast nenormalnih krvnih žil. Laserska terapija je uspešna pri zdravljenju ROP v približno 90 % primerov.
Anti-VEGF terapijo: Gre za injekcije biološkega zdravila neposredno v oko, ki zavira rast nenormalnih krvnih žil. Uporablja se pri določenih oblikah ROP, zlasti pri težjih in agresivnejših primerih.
Če pride do odstopa mrežnice, je morda potrebna operacija, imenovana vitrektomija, s katero se poskuša sprostiti vlek in mrežnico ponovno pritrditi na svoje mesto.
