Makularna luknja = Foramen makule

Makularna luknja se navadno razvije zaradi iztirjenega procesa staranja na stiku steklovine in mrežnice. Redkeje je lahko makularna luknja sekundarna sprememba po očesni poškodbi ali po drugih očesnih boleznih.

Steklovina (prozoren gel, ki izpolnjuje zadnji del očesa) je navadno v nežnem stiku z rumeno pego (makulo). Pri pacientih, ki razvijejo makularno luknjo je ta stik nenormalno močan, in ob nastanku starostne degeneracije steklovine se zaradi tega pojavi nenormalen vlek na makulo. Vlek sčasoma povzroči razslojitev živčnih celic v centru makule in nastanek makularne luknje. Včasih se dodatno razraste nežna brazgotinska membrana na površini mrežnice, ki še poslabša vlek.

V zgodnjih fazah nastanka makularne luknje se lahko vlek spontano sprosti, ob čemer se makularna luknja zapre. V kolikor makularna luknja napreduje do celotne debeline mrežnice pa je spontana sprostitev zelo redka (manj kot 5%) in večina takih lukenj sčasoma napreduje do končne hude izgube centralne vidne ostrine pod 10%.

Uspeh sodobne operacije makularne luknje je dramatično dober: pri 95% se luknja po operaciji zapre, pri več kot polovici pacientov se vid po operaciji pomembno izboljša. Posledično je čim prejšnja operacija makularne luknje standarden pristop k zdravljenju.

Operacija se izvede običajno pod lokalno anestezijo (očesnim blokom), ki je varna in udobna.

Kirurški poseg je specializirana mikrokirurška operacija, imenovana vitrektomija. Dr Šulak izvaja sodobno mikroincizijsko vitrektomijo z inštrumenti premera 25g (0.50 mm), kar omogoča učinkovito operacijo s hitrim in udobnim okrevanjem.

Med postopkom vitrektomije se v oko skozi tri majhne odprtine v beločnici vstavijo zelo fini endoskopski instrumenti. Steklovina se odstrani, nato pa se  z mikrokirurško pinceto odlušči najbolj zunanjo plast mrežnice imenovano ILM (internal limiting membrane), kar dokončno sprosti vlek s površine mrežnice. Običajno se med operacijo uporabi posebno barvilo imenovano Brilliant Peel©, s čimer se izboljša vidljivost površine mrežnice.

Ob koncu operacije se oko napolni z velikim plinskim mehurčkom, ki dokončno pomaga zatesniti robove luknje. Plin se samodejno posrka v 2-4 tednih.

Vitrektomija za makularno luknjo je varen in učinkovit rutinski poseg, ki privede do zaprtja makularnih lukenj v 90-95 % primerov.

Navadno traja nekaj mesecev, da se funkcija celic v mrežnici počasi ponovno vzpostavi, zato vid običajno ni najboljši prve 3-4 mesece po operaciji. Vid se postopno izboljšuje še 6-12 mesecev po operaciji.

Vid se izboljša pri večini pacientov, vendar se običajno ne povrne popolnoma v normalno stanje.

Ko se makularna luknja zapre, 80 % pacientov doseže izboljšanje vida za več kot 2 vrstici na tabeli za pregled vida. V znani severnoameriški študiji je 60 % pacientov doseglo ostrino vida vsaj 50% ali boljšo, kar ustreza vidnemu standardu za vožnjo avtomobila. Končni rezultati v smislu ostrine vida so bistveno boljši, če je luknja prisotna le kratek čas pred operacijo in če je makularna luknja pred operacijo čim manjša.

Vitrektomija vedno povzroči pospešeno tvorbo sive mrene (zamotnitev očesne leče), zato pogosto opravimo oba posega istočasno.

Razen tega so zapleti operacije redki. Postopek vitrektomije je varen in ima podobno splošno tveganje kot operacija sive mrene. Najpomembnejša dodatna tveganja so:

– Raztrganine mrežnice med operacijo se pojavijo v do 5 % primerov. Le-te se z laserjem zapečatijo med operacijo in nimajo dolgoročnega vpliva na vid.
– Odstop mrežnice se lahko pojavi pri 1-2 % oči po operaciji. Za zdravljenje odstopa mrežnice je potrebna dodatna operacija.
– Druga tveganja vključujejo krvavitev, okužbo, vnetje in povišan očesni pritisk.
– Tveganje za hudo izgubo vida v operiranem očesu je zelo redko (približno 1/1000, kar je enako tveganju pri operaciji sive mrene).

– Izjemno izjemno redko lahko po operaciji enega očesa pride do reaktivnega vnetja v drugem očesu (1/10.000), tako vnetje je potrebno zdraviti s sistemskimi protivnetnimi zdravili.