Odstop mrežnice

Mrežnica je 0.3 mm tanka plast centralnega živčnega tkiva, ki kot tapeta prekriva žilnico na notranji steni v zadnjem segmentu očesa. Notranja površina mrežnice je v stiku s steklovino, ki je prozoren gel, ki zapolnjuje zadnji prekat očesa.

Odstop mrežnice se zgodi, ko pride do raztrganine ali luknje v mrežnici. Skozi luknjo lahko tekočina iz steklovine zateka pod mrežnico. Posledično pride do odstopanja mrežnice stran od žilnice in stene očesa. Po analogiji bi tekočina, ki se nabira za tapeto, povzročila, da bi se tapeta odlepila s stene.

S starostjo pride do degeneracije kolagenskih vlaken v steklovini. Odstopanje steklovine se zgodi, ko se mreža kolagenskih vlaken odlušči od stika z mrežnico – temu pravimo “odstopanje steklovine” (Posterior Vitreous Detachment).

Razvoj PVD je normalna starostna sprememba v notranjosti očesa, ki jo najdemo pri približno 70 % oseb starejših od 70 let.

Lahko se zgodi povsem brezsimptomatsko, vendar se pri mnogih bolnikih pojavi nenaden pojav plavajočih motnjav (delci steklovine postanejo vidni, ker se nenadoma premikajo glede na površino mrežnice) in bliskanja (če pride do vlečnih sil na mrežnico med ločevanjem steklovine). Bliski so običajno podobni iskricam ali kratkim strelam v obrobnem vidnem polju in jih pacienti opažajo v temi ali poltemi.

Steklovinska kolagenska vlakna se lahko na nekaterih mestih močneje držijo površine mrežnice, zato lahko v nekaterih očeh ločitev steklovine ob PVD povzroči vlečne sile na mrežnico, kar lahko privede do raztrganine mrežnice in posledično odstopanja mrežnice. Tako je PVD običajno sprožilni dejavnik za odstopanje mrežnice.

Pacienti, ki opazijo nenaden pojav bliskanja in plavajočih motnjav imajo okoli 10 % tveganje za raztrganino mrežnice. Če je prisotna raztganina pa obstaja 50 % tveganje za razvoj odstopa mrežnice v naslednjih 6 tednih.

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za odstopanje mrežnice, vključujejo:

  • kratkovidnost (miopijo),
  • območja stanjšane mrežnice (npr. “lattice degeneracija” mrežnice je povezana s povečanim tveganjem za nastanek raztrganin v mrežnici),
  • prejšnji odstop mrežnice na sosednjem očesu in
  • prisotnost odstopa mrežnice v družini,
  • poškodbe očesa
  • stanje po operaciji sive mrene je povezano s povečanim tveganjem za odstop mrežnice predvsem pri pacientih mlajših od 50 let.

Ko je prisotna raztrganina mrežnice, vendar še ni prišlo do odstopanja mrežnice, se za zapiranje raztrganine uporabi pečatenje z laserjem ali zmrzovanjem-krioterapijo. To zmanjša tveganje za odstopanje mrežnice iz 50 % na približno 4 %.

Večino raztrganin mrežnice je mogoče zdraviti z laserjem v ambulanti.

Ko enkrat prične mrežnica okoli raztrganine odstopati, je večinoma potrebna operacija.

Brez operacije se bo odstopanje mrežnice v večini primerov postopoma širilo, dokler mrežnica popolnoma ne odstopi. Popoln odstop mrežnice povzroči v nekaj mesecih popolno slepoto očesa.

Najpomembnejši dejavnik, ki določa končno ostrino vida po operaciji, je obseg odstopa mrežnice oziroma vid pred operacijo. To predvsem odraža, ali odstopanje mrežnice vključuje osrednji del mrežnice (rumeno pego – makulo).

– Če osrednja makula ni prizadeta (“makula leži”) in je vid normalen, je pomembno operirati, preden se odstopanje razširi v center. Običajno se operacija organizira čimprej v roku 24-72 ur.

– Če je osrednja makula prizadeta (“makula odstopla”), je ostrina vida že manjša in po operaciji vid nikoli ne bo tako dober, kot je bil pred odstopom. Nujnost operacije za tak odstop mrežnice je manjša saj nekaj dnevna zamuda manj vpliva na končno ostrino vida, zato se operacija organizira tako hitro, kot je mogoče, v nekaj dneh (tipično v roku enega tedna).

Cilj operacije je “zapreti” vse raztrganine in luknje v mrežnici. To omogoči, da oko izčrpa tekočino izpod mrežnice, kar vodi v ponovno pritrditev mrežnice.

Obstajata dve glavni kirurški metodi za popravilo odstopanja mrežnice:

1. operacija s skleralno plombo

2. vitrektomija

Izbira postopka je odvisna od ugotovitev ob pregledu in preference kirurga in je prilagojena vsakemu posamezniku.

Tradicionalna kirurška metoda prvič izvedna leta 1949 v Duseldorfu (Custodis) za popravilo odstopa mrežnice je operacija s skleralno plombo.

“Plomba” je pašček iz mehkega silikona, ki ga namestimo na zunanji strani očesa, tako da ustvari vdolbino v steni očesa. To vdolbino kirurg postavi natančno pod raztrganino v mrežnici, kar učinkovito zapre raztrganino.

Preden se plomba zaveže, se na predel raztrganine v mrežnici aplicira krioterapija (zmrzovanje), kar v nekaj dneh zapečati mrežnico na podlago.

Včasih se za boljše prileganje mrežnice na plombo dodatno odločimo za vbrizgavanje mehurčka plina v oko.

Vitrektomija je sodobna intraokularna mikrokirurška operacija prvič izvedena leta 1970 na Duke University (Machemer). Večina odstopov mrežnice se danes operira z vitrektomijo.

Med postopkom vitrektomije se v oko vstavijo majhni mikro-endoskopski instrumenti (debeline manj kot 1 milimeter), s katerimi se najprej odstrani steklovino, ki zapolnjuje osrednjo votlino očesa. Odstranitev steklovine omogoča notranji dostop direktno do mrežnice.

V drugi fazi se identificirajo vse raztrganine mrežnice, nato pa se mrežnica ponovno pritrdi na podlago z dreniranjem subretinalne tekočine izpod mrežnice ob hkratnem vbrizgavanju zraka v steklovinski prostor. Raztrganine mrežnice se nato zapečati z laserjem ali zmrzovanjem.

Ob zaključku operacije se zrak zamenja z dolgotrajnim plinom ali silikonskim oljem, ki zapolni osrednjo votlino očesa in drži mrežnico na mestu, dokler se okoli raztrganin v mrežnici ne oblikujejo trajni brazgotinski pečati.

Plin se iz očesa počasi posrka sam od sebe obdobju 2–8 tednov. Silikonsko olje je potrebno odstraniti z drugo operacijo.

Operacija odstopa mrežnice je večja očesna operacija.

Če imate po operaciji v očesu plin, boste morali pozicionirati glavo v določenem položaju. Pozicioniranje omogoča, da mehurček plina znotraj očesa natančno pokrije območje raztrganine mrežnice. Pozicioniranje glave po navodilih je potrebno vzdrževati od 3 do 7 dni po posegu.

Na splošno se večina pacientov vrne k običajnim dejavnostim v 3 tednih po operaciji.

V tem obdobju se tudi uporabljajo očesne kapljice s protivnetnimi in antibiotičnimi zdravili.

V veliki večini primerov (od 80-90%) dosežemo trajen naleg mrežnice z eno operacijo.

Pomembno pa je vedeti, da bo v 10-20% primerov potrebno opraviti več kot eno operacijo.

V okoli 2 % primerov mrežnice kljub dodatnim operacijam ni več mogoče dolgotrajno pritrditi– ponavadi je vzrok za to kompleksno brazgotinjenje mrežnice.

Če makula (osrednji del mrežnice) ni zajetav odstopanje mrežnice, potem približno 90 % pacientov ohrani svojo prvotno ostrino vida.

Če pa odstop zajema makulo, potem vid praviloma nikoli več ne bo tako dober kot prej.Povprečna ostrina vida v teh primerih je običajno okoli 0,3 (približno 30%), lahko pa je tudi bistveno boljša ali bistveno slabša.